Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Špela Emeršič

Pasme konj, ki so izumrle

Turkoman

Čeprav je še vedno možno slišati ime  Turkoman ali Turkmen, pa je malo verjetno, da so ti konji potomci originalnih Turkomanov. Turkoman je bil v svojih časih najvplivnejša pasma in prednik Akhal-Teke konja, Iomuda, Angleškega polnokrvnega konja in Arabskega konja. Turkoman je živel na področju Irana in Turkmenistana. Kot Akhal-Teke konj je imel tudi Turkoman zelo redko grivo in rep, suho telo in metalni sij dlake. Za tisti čas je bil to velik konj, meril je preko 160 cm, nekateri zgodovinarji pa verjamejo, da sta bila Byerly Turk in Darley Arabian (dva od treh temeljnih žrebcev Angleškega polnokrvnega konja) pravzaprav Turkomana. Moderni Angleški polnokrvni konji so tudi sedaj veliko bolj podobni Akhal-Teke, kot Arabskemu konju.

Byerly_Turk

Byerly Turk

Konji so bili vzrejeni v skladu z orientalsko tradicijo. Kobile z žrebeti so živele prosto in se morale boriti s težkimi vremenskimi pogoji, bežati pred plenilci in si iskati hrano. Pri 6. mesecih so žrebčke polovili in ti so do konca življenja živeli priklenjeni na dolgo vrv. Pri starosti 8 mesecev so jih ujahali lažji jahači, pri enem letu pa so bili že v lokalnih dirkah za katere so bili tudi vzrejeni. Konje so hranili z visoko proteinsko dieto; piščančje meso, ječmen, datelji, rozinami in mastjo.

p-turkoman-horse

Akhal-Teke

Keltski poni

Danes se ne ve več veliko o tej pasmi ponijev, vemo pa, da je še obstajala v času, ko je Julij Cezar dosegel Veliko Britanijo. Po izgledu je Keltski poni spominjal na redkega Exmoor ponija, Asturianskega ponija iz Severne Španije ali celo Tarpana.

ExmoorponyPose

Exmoor poni

Poni je bil visok od 120 do 130 cm, imel je močna prsa in vrat ter bujno grivo in rep. Poniji so bili večinoma temne barve, zagotovo pa vemo, da so bili zelo udobni za jahanje, čeprav kasa niso poznali. Namesto kasali so kljusali. Keltski poni je bila zelo razširjena pasma in takrat si verjetno nihče ni predstavljal, da bo kdaj na listi izumrlih pasem.

Neapolitanski konj

17th-century-engraving-depicting-a-grey-Neapolitan-horse

Risba iz 17. stoletja

Ta eleganten vojni konj je bil pomemben člen pri vzreji Lipicanca (linija Conversano). 150 cm velik konj, z ovnovim nosom, kratkim hrbtom in kratkimi, močnimi nogami je bil okreten, inteligenten in voljan konj. Kljub temu pa do leta 1950 ni bilo niti enega predstavnika več. Neapolitanski konj je bil podlaga za redko italijansko pasmo Salerno.

Old English Black

lowhorses3

Old English Black

Po nekaterih podatkih holandska pasma konj in ne samo angleška. Old English Black je bil močan delovni konj, rjave, črne, sive ali kostanjeve barve. Ali je bil Old English Black potomec Frizijskega konja ni znano, saj so bili mešetarji s konji, ki so konje vozili v Anglijo zelo redko besedni o izvoru prodajanih konj. V srednjeveških časih je bil viteški konj, kasneje pa je postal prednik Shire in Clydesdale pasm

800px-EnglishBlack

Old English Black

Španski Jennet

Beseda “jennet” sicer v modernih časih pomeni »oslica«, v Srednjem veku pa je ta izraz označeval več hodnega konja, visokega od 130 do 140 cm. Španski Jennet je s konkvistadorji prečkal Atlantski ocean in vplival na veliko pasem, med drugim tudi na Perujskega Pasota in pasmo Paso Fino. Po izgledu Criollo konj močno spominja na to izumrlo pasmo.

Jennet

španski Jennet

Irski Hobby

Ti majhni poniji z močno voljo so bili izjemno udobni več hodni konji, po izgledu zelo podobni Keltskim ponijem. So predniki Connemera ponijev in Irskega vlečnega konja, močna verjetnost pa je, da so pasmo uporabili tudi pri ustvarjanju Angleškega polnokrvnega konja. Hobby je bil sicer zelo udoben za jahanje vendar pa so ga prehiteli konji, ki so imeli izdaten kas. Hobby je tako počasi izumiral, dokončno pa je izumrl, ko so se izboljšale cestne povezave.

741px-Connemara_stallion

Connemera poni

Yorkshire Coach

V 19. stoletju je bil Yorkshire Coach ena najbolj popularnih pasem v Veliki Britaniji, izvažali so jih celo v Nemčijo in Francijo. Do 2. svetovne vojne je izginil. Visok, dobro omišičen konj je bil še vedno dovolj eleganten za jahanje in dovolj močan za vleko vagona. Zaradi počasnosti in netemperamentnosti, pa so jih zopet prehiteli laži športni konji. Konji Cleveland Bay naj bi bili direktni predniki Yorkshire Coacha.

745px-Yorkshire_Coach_Horse

Yorkshire Coach

Norfolk Trotter

Ta kasač je bil gotovo Porsche v konjskem svetu. Bil je lep, hiter in močen zato je bila njegova glavna naloga dostavljanje pošte, potnikov in dobrin preko celotne Velike Britanije. Uporabljali so ga tudi za takrat nov šport – kasaške dirke. Zaradi vseh dobrih lastnosti, predvsem pa zaradi hitrosti, so ga veliko izvažali v Evropo, Rusijo in Ameriko. Ta uporaben konj je bil popularen od leta 1750 pa do 1. svetovne vojne. Norfolk Trotter živi naprej v pasmah Standardbred, Francoski kasač, Hackneyu, Fell poniju ter Noniusu.

800px-Trotteur_de_Norfolk

Norfolk Trotter

Conestoga

V Conestogi, v Pennsyvaniji so od leta 1700 do 1817 izdelovali velike, močne vozove, ki so prevažali naseljence na ameriški Zahod. Za namen vleke so ustvarili Conestoga konje, en težek voz pa je vleklo od 6 do 8 konj. Conestoga konj je bil prva ameriška pasma konj. Sprva so bili konji veliki do 170 cm, sčasoma pa so se nižali; domnevno zaradi pomanjkanja hrane.

conestoga

Conestoga konji vlečejo voz

Narragansett Pacer

V letih 1800 je bil Narragansett Pacer tako pogost konj, da je bila ideja o njegovem izumrtju kot velika šala. Pasma je nastala na Rhode Islandu z namenom vzrediti vsestranskega, vzdržljivega, zanesljivega ter udobnega konja.

Narragansett

Rekonstrukcija izgleda Narragansett Pacerja

Konji te pasme so udobno pasali, imeli pa so eno samo napako. Bili so grdi, čokati konji s prašičjimi očmi. S prihodom bolj estetskih konj v Ameriko je Narragansett Pacer počasi izginjal, kljub temu pa je imela prav ta pasma največji vpliv na ostale pasme; Saddlebred, Tennessee Walker, Standardbred, Tiger konja, Missouri Fox Trotter, Moyle in Rocky Mountain horse.

An-American-Saddlebred-a-descendent-of-the-Narragansett-in-the-early-1900s

Lipica,zibelka belih konj

Posestvo Lipica je osrednja znamenitost Krasa in eden od glavnih kulturnih spomenikov Slovenije. Poleg vzreje konj je Lipica spomenik z več kot 400 leti kulturne in naravne dediščine, ki sta ju sooblikovala sožitje človeka in konja.“ Lipica je dom lipicancev in največja kobilarna z lipicanci na svetu. Doživite jo v družbi več kot 300 belih lipicancev na več kot 300 hektarjev zelenih površin.”

Lipiška jahalna šola

Lipiška šola jahanja se je začela razvijati šele leta 1952, ko je bil v Kobilarni Lipica ustanovljen oddelek za visoko šolo jahanja. Že od začetka deluje po vzoru Španske jahalne šole iz Dunaja. Prve vidnejše uspehe je dosegel Alfonz Pečovnik konec 50-ih let 20. stoletja. Po letu 1980 pa so tekmovalci iz Lipice prodrli v svetovni vrh. Posamično in ekipno so nastopali na evropskih in svetovnih prvenstvih, olimpijskih igrah, evropskih ligah in balkanskih igrah.

Najstarejši lipicanec praznuje 30. rojstni dan

Seznam najboljših slovenskih rančev za družinsko spoznavanje s konji

Poleg uživanja na svežem zraku in v naravi, imamo KZM družine tudi zelo rade živali. Uživamo v opazovanju in skrbi za njih, pa tudi v spoznavanju. Zato se rade podamo na ranče in turistične kmetije, kjer nas zanimajo predvsem konji (ampak z veseljem opazujemo tudi preostale živali!), uživamo pa tudi v jahalnih uricah in skrbi za te plemenite živali. S tem namenom vam v nadaljevanju ponujamo podrobnejše opise tistih rančev, ki smo jih doživele same, hkrati pa dodajamo seznam preostalih, vključno s konjeniškimi klubi, ki jih želim v prihodnje podrobneje spoznati.

1. Ranč Burger

Ranč Burger Veniše leži v središču neokrnjene narave. Poleg ježe konjev ponuja tudi najeme prostorov za poroke in praznovanja ter najem hotelskih sob, apartmajev skozi celo leto.

2. Ranč Mrcina

Ranč Mrcina se nahaja v prelepem okolju Triglavskega narodnega parka, v vasici Studor v Bohinju. Na njem prebival več živali: ob konjih tudi veliko muc, pes in prašiček.

IMG_2171

3. Mini ranč Šempeter

Posebno doživetje kavbojskih časov v družbi domačih živali je vsekakor razlog za obisk pravega mini kavbojskega ranča. Na ranču si je mogoče ogledati »malo mesto«, v katerem se nahaja banka, saloon, ječa, hiša strahov, muzej kmečke opreme, in še in še.

Western jahanje

Western jahanje je eno izmed najstarejših oblik konjeništva. Začetki segajo vsaj 400 let pred našim štetjem, iz tistega časa pa obstajajo tudi pisni opisi osnov jahanja konjev, ki so se odzivali na težo, odmikali na pritisk nog in bili mehki. Jahači so jahali samo z eno roko, konji pa so se odzivali tako točno, da so bili z jezdecem kot eno. Okoli leta 1500 so Španski osvajalci vstopili v novi svet in od takrat izvira stil jahanja, ki se do danes ni veliko spremenil.

Vsem je znano, da so bili konji že od nekdaj delovni pomočniki ljudem. Danes konje smatramo bolj kot ljubljenčke, za pravo delovno silo jih uporabljajo samo še severnoameriški kavboji, mehiški vaqueroti in južnoameriški gauchi. Za svoje delo imajo western sedlo, ki je primerno za celodnevne ježe. Stremena iz usnja so dolga in omogočajo kavboju, da si pretegne noge med celodnevno ježo. Stremena so večja da nudijo stopalu večjo oporo. Sedelni rog je namenjen privezovanju telet z vrvjo (prakticirali so tudi privezovanje na konjev rep, a so ta način hitro opustili). Ogrodje sedla je zelo močno, saj mora zdržati privezano tele. Tudi »zavijanje na vrat« oz. reining ( usmerjanje konja z eno roko) se je razvilo za lažje delo. Kovboji so med lovljenjem goveda potrebovali eno prosto roko za laso.

Western jahanje ima korenine v Ameriki,toda zakaj »western »jahanje ni »ameriško« jahanje? Odgovor leži pri španskih in portugalskih osvajalcih, ki so v Ameriko prišli v 16. stoletju – ropali in plenili so na konjih, opremljenimi s sedli, ki so se kasneje razvili v mehiško »charro« sedlo.

Mehiški charoosi so bili prvotni kavboji v časih, ko so tedanji američani besedo »West« (zahod) uporabljali za vse »divje« dežele zahodno od Bostona, in tako pridemo do izvora western (zahodnega) jahanja.
Na splošno je bilo sprejeto, da so pravi predhodniki western konja prišli v Kalifornijo preko mehiških vaquerov, ki so po ameriško-mehiški vojni ameriške iskalce zlata oskrbovali z govedino. Rudarji govedine zaradi logističnih razlogov niso mogli dobiti iz Kalifornije, tako da so jo priskrbeli kmetje iz vzhodno ležeče Mehike, ki so s sabo pripeljali svoje konje ter navade. Tako se je razvil kalifornijski stil western jahanja. Ob enakem času pa se je na teksaških planjavah razvijal teksaški stil western jahanja.

Nekateri bodo rekli, da je razlika med texaškim in kalifornijskim stilom v drži vajeti. Razlik pa je več. Mehiški način življanja, kjer si za vse vzamejo čas, je zelo vpljival na kalifornijski način treninga mladih konj. Žrebeta in mlade konje so učili zelo počasi. Dovolili so mu, da se uči in privaja na govedo, se uči iz izkušenj. Od konja niso pričakovali takojšnjega napredka. Imeli so »ko bo, pač bo« odnos. Na drugi strani so teksaški jahači vse počeli veliko bolj hitro. Na neujahanega konja so položili sedlo, nanj je skočil kavboj. S hrbta ni stopil, dokler se konj ni pomiril. Američani temu načinu še zdaj rečejo »breaking a horse«, po naše »zlom konja«.

V današnjem času je teksaški stil western ježe in ujahavanja bolj priljubljen in tako se je razvila prava  industrija vzreje in treninga konj. Konj je po teksaškem stilu polno ujahan zelo na hitro in je pripravljen za prodajo ali pa z njim tekmujejo, trening po kalifornijskem principu pa traja več let, kar pa je za marsikoga dandanes predolgo.

najboljši vesternski filmi, kdajkoli narejeni | umetnost moškosti"

Angleško jahanje

Najbolj razširjena vrsta jahanja v Evropi je tako imenovano “angleško jahanje”, ki je dobilo ime zaradi razločevanja od werstern jahanja. Angleškega jahanja niso iznašli v Angliji, temveč so ga razvili pretežno nemški jahači in jahači nekaterih drugih dežel. Izvira iz vojaške dresure in iz lovskega jahanja.

Tudi pri nas je angleško jahanje najbolj razširjeno in po vsej deželi lahko obiskujemo jahalne šole z usposobljenimi inštruktorji, učitelji in trenerji, pa tudi tekmovanja. Izpit iz angleškega jahanja opravimo po končani jahalni šoli in pri Konjeniški zvezi Slovenije dobimo tudi ustrezen naziv. Ta vrsta jahanja je tudi javnosti najbolj znana: po televiziji prikazujejo skoraj izključno dresurna tekmovanja in tekmovanja v preskakovanju ovir v angleškem slogu, ki je tudi slog olimpijskih jahalnih disciplin.

Konjeniški spektakel v Konjeniškem centru Brdo pri Ihanu - domžalec.si

Mi smo jezdeci

Življenje tvegamo vsakič, ko se povzpnemo na konja. V tem športu se sporazumevamo se z vsaj 5x večjo živaljo, ki ne govori našega jezika in v katerem lahko zaradi ene majhne napake zavisi tvoje življenje. Ampak, če bi bil ta šport za vsakega ga nebi hoteli. Postani jezdec – živi na robu.